Pred dnevi sva se spoznala z enim mladeničem iz našega kraja. Rekel je, da me že pozna in da ga jaz najverjetneje naslednjič ne bom hotel niti pozdraviti. Začudil sem se, on pa da imam jaz passata in da se družim z lepimi blondinkami in naslednjič, ko se srečava v baru, se bom delal, da ga ne poznam. Še bolj sem bil začuden. Res tako to izgleda? Sem zdaj kar naenkrat "high class"?
Vedno sem si želel biti priljubljen, a na tak način, da bi mislil, da je kdo slabši kot jaz, nikoli. Prihajam iz delavske družine, še do predkratkim sem se smilil sošolcem, bil Bosanec, begunec, revež, ki nima za superge. Danes pa da ne bi ljudi pozdravljal, ker se jim obleka ne sveti zadosti?
Fant, jaz nisem tak, sem mu rekel. Prav simpatično ti bom pomahal za drugo mizo. Samo tebi, ker si naredil vtis name. Zapomnil sem si tvoje ime. Videvam se z ljudmi, ki so mi na kakršenkoli način zanimivi. To vedno ne uspeva. Do neke meje ima ta fant mogoče prav, da ni zanimiv zame. Mogoče se preveč pogovarja o tovarnjakih in razmišlja o drugih stvareh, kot jaz. A name je naredil vtis.
Razmišljal sem veliko o ljudeh, ki se pretirano urejajo, ki dajo veliko na svoj avtomobil. Saj si predstavljate, kaj mislim. Ravno v teh dneh sem prebral v eni hudi psihološki knjigi, da je to zato, ker mislijo, da nimajo kaj ponuditi v svoji notranjosti. Velikokrat imajo prav, res nimajo kaj dosti za ponuditi.
Nočem biti lepši, boljši. Hočem le izkoristiti življenje, da bom srečen, vesel in zadovoljen. Tako pa bodo živeli tudi ljudje okoli mene.
