Nikoli ne bom normalen!

"Bodi normalen," mi pravi moja večno zaskrbljena mati. "Zakaj nisi takšen kot vsi drugi, hodijo v šolo, se učijo, naredijo in se zaposlijo.." "Glede nečesa sem v življenju prepričan, nikoli ne bom normalen," pravim jaz. Pozabila je dodati: se zaposlijo in delajo celo življenje eno in isto stvar deset ur na dan. Skoraj do smrti, če ne do smrti.

Kaj pa svoboda, mami, kaj pa ustvarjanje, kaj pa potovanja. Ne morem biti normalen. Zakaj ljudje hočejo biti normalni, zakaj večina počne, kar počne večina. Zakaj se ne upajo biti drugačni. A se bojijo, jim gre za varnost in drugo ni tako pomembno. Če mislijo dobiti varnost s povprečnostjo, se zelo motijo, to zna biti zelo nevarno. Večina se moti?

Kaj pa je to sploh normalno in zakaj bi si kdo sploh želel biti normalen. A ni to dolgočasno. Koliko ljudi danes prosi za službo, samo da imajo službo. In koliko se jih boji pustiti službo. Koliko si jih sploh ne želi boljše službe oziroma niso nič pripravljeni zato narediti?

Zakaj bi sploh hodil v službo? Ker hodijo vsi v službo: mami, oči, brat, sošolec, teta, sosed.. Imajo se fajn in so srečni. Torej je vse dbest.