A veš, kako je, ko ti je že zjutraj lepo in čez dan še lepše, zvečer še lepše? A veš, kako je, ko ti je naslednje jutro še lepše in ne veš, kdaj bo tega konec? Ne veš. Jaz tudi ne. Večinoma mi je pa lepo zadnje čase, zelo lepo, na poti v fenomenalno. Končno. Septembra smo in še pred pol leta sem padel v tako krizo, da nisem vedel, kako naj se rešim. Nič nisem mogel, nebogljen sem bil, bolan, ležal veliko v postelji, na dnu. Smisel življenja se mi je izgubil, vse slike so bile popackane, nič več nisem videl pred seboj. Takrat sem si želel pritisniti gumb in vse ugasnit. In ko sem bil v najhujšem, da res nisem mogel nič, sem pomisli: Tole mora biti dno, slabše ne more biti.
Kaj to pomeni? Torej na dnu sem, samo že navzgor lahko grem. Samo še boljše je lahko. Korak za korakom, moram delati na tem. Začel sem ljubiti življenje, hočem živeti. Potem sem se odločil, da ne bo več nihanj. Ker do takrat mi je bilo nekaj časa ok, potem pa padci pa spet ok in tako ne moreš napredovati. Trdno sem bil odločen, da ne bo nihanj navzdol, samo navgor, stopnička za stopničko.
Vedel sem, da bom moral delati. Škodilo je že mojim ciljem in vedno bolj sem tudi bil nesposoben za delo, ker sem vedno manj delal. Potem sem se začel truditi in več delati. Nastavil sem si tudi vsakdanje obveznosti, predvsem jutranje so bile pomembne, da vsak dan vstajam. Zdaj že tri mesece vstajam vsak dan ob šestih. Delam. Že kar nekaj časa nisem imel čisto prostega dneva, se pa veselim vsakega dneva, ko delam več kot osem ur. Zdaj hočem nekaj časa biti deloholik, da bom potem lahko imel mir in delal, kar hočem. Dobivam nove zamisli. Strank je vedno več. Ob tem pa najdem veliko časa za druge vrste zabave in spoznavam nove ljudi. Psihično skoraj lebdim. Še malo, še malo pa bom kapitan te ladje. Nobena nevihta mi ne bo mogla do živega.
