Uspešen in še car povrhu

Ali sem uspešen? Neznani bralec mojega bloga je v komentarjih ene objave zapisal, da jaz že nisem uspešen, da me pozna in da se uspešna podjetja ne hvalijo sama, tako kot se jaz. Kdaj sem se pa hvalil, da sem uspešen? Če so objavljeni moji osebni podatki, da sem podjetnik in s čim se ukvarjam, s tem nisem objavil, da sem uspešen. To je vtis bralca.

Bloger ddddd mi je zastavil zanimivo vprašanje v intervjuju Zakaj meniš, da si uspešen? (verjetno je sam sklepal, da sem, ker se ne spomnim, da sem kje objavil: Jaz sem uspešen)
Moj odgovor: "Sem na poti k uspehu, kar pomeni, da sem uspešen. Nikjer pa ni cilja oziroma konca. Rad bi živel prijetno življenje, v sami pozitivi in se smejal in imel rad ljudi okoli sebe in bil ljubljen, to je zame uspeh. Uspelo mi bo!"

Neznani bralec verjetno ne ve, da je za vsakogar uspeh nekaj drugega. Zanj je mogoče uspeh, da ima veliko denarja, zelo drag avto, da se super oblači, da ga obdajajo lepa dekleta, da je zelo znan in priljubljen, da je ustvaril veliko. Zato me tretira za neuspešnega. Mogoče sem v splošnih okvirjih res neuspešen. Požvižam se na splošne okvirje, ti mi ne bodo prinesli sreče.

Na svet gledam s svojimi očmi in se razvijam. Upoštevam glas množice, a najbolj sebe. Svoje definicije uspeha nisem dobil pri sosedu, v gostilni, v nobeni knjigi. Nisem je slišal od staršev, učiteljev. Nisem je prebral na internetu ali v kakšni reviji.
Moja definicija uspeha je nastala v moji glavi na podlagi vseh zbranih informacij in z razmišljanjem. Nastala je z osebno rastjo. Vsako leto je bila bolj usmerjana v to, kar je zdaj in natančneje oblikovana. Zdaj bo pa spet nekdo rekel, da se hvalim. Vseeno mi je. Blog pišem zase, ker je moj sogovornik in zato, da spoznavam sebi podobne ljudi.

Torej sem na poti k uspehu, izpolnjujem svoje cilje, s tem sem uspešen. Ko bom imel še več miru, veselja in ljubezni okoli sebe, bom še bolj uspešen, a ne bom izgubil želje, da se počutim še bolje.

Neznani bralec je v tistih komentarjih zapisal, da sem "car". Vsak ima drugačne poglede na to, kdo je car. Nekateri se z njim strinjate, nekateri ne. Jaz pa že vem, kaj sem. Svoje mnenje lahko demokratično izrazite v anketi na desni.

Priznam, prodajam se! Pa kaj..

Čas je za javno priznanje. Prodajam se in to že kar nekaj časa. Celo odločil sem se, da se prodajam še bolj. To je čisto poseben dober občutek, ki služi svojemu namenu, ustvarjanju. Kdor se ne prodaja, je njim nekaj narobe. Ne napreduje, torej nazaduje. Prodajamo se vsi za vsakim vogalom. V baru, v šoli, v službi, na spletu in na sprehodu. Prodajamo sebe drugim in drugi nas kupujejo.

Se šolaš in rabiš dobro oceno na naslednjem izpitu? Prodal se boš profesorju. Iščeš službo in ravno v prihodnjih dneh imaš razgovor? Prodal se boš bodočim delodajalcem. Imaš jutri zmenek z osebo nasprotnega spola, ki se ti res dopade? Prodal se boš, da boš s to osebo lahko preživljal veliko časa. Ravno zdaj urejaš svoj profil na kakšni spletni strani in nastavljaš svojo najlepšo fotografijo? Prodal se boš, da dobivaš čim več pošte in da se ljudje zanimajo zate. Potrebuješ prijatelje? S svojim dobrim odnosom do ljudi jih boš imel. Bi rad, da te ima sosedov pes rajši? Pelji ga na sprehod ali pa ga nahrani.

Ste se našli v teh primerih. Jaz sem se. Priznam, prodajam se. Vsi, ki karkoli hočete, se morate prodati. Nova služba, novi znanci, ni pomembno. Nekateri se radi skrivajo, bodisi jim je všeč tak način življenja bodisi nočejo v življenju več. Mogoče pa se s skrivanjem spet hočejo nekomu prikupiti in se tako prodajajo.

Sem podjetnik in se ne prodajam delodajalcem. Še vedno nisem doštudiral in bom moral svoje znanje prodati kakšnemu profesorju. Prodajam se ljudem, strankam in poslovnim partnerjem. Poznam veliko ljudi in jih veliko spoznavam. Prodajam svoje storitve, vse kar počnem. Prodajam se preko bloga, Facebooka in preko spletnih strani svojih podjetij VEM! naložbe in Čistilni servis HIGI1 ali pa seveda tudi v živo.

Zdaj sem se odločil narediti svojo osebno spletno stran, in sicer za vse, ki jih zanimam prav jaz. Kupil sem primerno domeno, najel super programerja in stran je tu. Požela je že kar nekaj pohvale. Pripravil sem tudi nagradno igro za vse obiskovalce.

Namen je vzpostavljati stik z vsemi ljudmi, ki se zanimajo zame, in jim tudi omogočiti, da na eni strani imajo vse o meni in tudi lahko naročijo storitve vseh mojih podjetij ali pa preprosto mene. Preko kontakta na spletni strani me lahko tudi povabijo na pijačo, da se spoznamo.

Naslov spletne strani je http://www.haris.si
Vaše mnenje je dobrodošlo.

Kako postati najvplivnejša ženska na svetu

Najvplivnejša ženska na svetu je po izboru revij Forbes in Fortune prva ženska podjetja PepsiCo Indijka Indra Nooyi. Izjemno težko je uspeti v tem moškem svetu, zato je uspeh še toliko večji. Na Wikipediji sem si prebral nekaj o njeni poslovni poti. Nooyieva je bila pridna učenka, izšolala se je v Inidiji potem pa nadaljevala šolanje v ZDA. Izkušnje si je nabirala v upravah velikih podjetij, zdaj pa je na čelu enega največjih prehrambenih na svetu.



Ne spreglej moje starejše objave: Za direktorico si želim žensko

Obupne razmere za študente na Petrolu

Eno največjih slovenskih podjetij Petrol, katerega največji lastnik je uradno še vedno država, izkorišča nizko ceno študentskega dela skoraj do maksimuma. Študent je plačan 3,15 evra na uro, nočno delo pa je plačano 'kar' 3,75 evra na uro. S tem, da takemu delavcu ni plačana niti malica niti bencin. Kot zaposleni na Petrolu se morajo veliko stvari navaditi, kar ni preprosto, imajo veliko dela z gotovino in izpostavljeni so tudi kriminalcem, mogoče bolj kot policisti.

To niti ni tak bav bav, saj je podobno še v drugih podjetjih. Študentje zasedajo sicer kar draga delovna mesta s tem pa ne dobijo nobenih pravic. Prek tega naslova nimajo pokojninskega, zdravstvenega, socialnega zavarovanja. Še malice ne dobijo, kaj šele denar za prevoz na delo. Nočno delo ni kaj bolje plačano.


Najbolj me je razjezilo, da si morajo študentje sami plačevati higienski minimum (po novem tečaj sistema HACCP) in čisto možno je, da tudi morebitni zdravniški pregled. Glede varstva pri delu ne vem. Zanimivo je, da študent, ki ga razporejajo samo dva dni na teden, še vedno mora sam plačati za higienski minimum, da lahko streže rogljiče.

Petrol naj študentom plača za malico, prevoz in še vse ostalo, kar je potrebno za delo. Za vse skupaj je najbolj kriva država, ker dela razlike v pravicah zaposlenih.

Preberi tudi:
Rešitev za trg dela

Skoraj pol milijona evrov odpravnine

V današnjih Financah sem prebral, da mora še vedno državni Telekom Slovenije svojemu predsedniku uprave plačati 432 tisoč evrov odpravnine, če ga seveda odpustijo. Presunilo me je,... skoraj pol milijona evrov. To pa je nekaj.

Začel sem razmišljati, da moj naj nasvet: ukvarjaj se s podjetništvom, ni tako koristen, pa tudi, da bi se lahko malo bolj posvetil šolanju.

Kot pišejo v tem poslovnem dnevniku, je sedanji minister za razvoj in takratni prvi nadzornik Žiga Turk podpisal še nižjo odpravnino, kot jo je imel nekdaj prvi mož Telekoma Libor Vončina. Dremlju morajo izplačati 24 bruto plač, glede Vončine nič ne piše.

Si kdo to želi? Vsak je lahko Dremelj.. Kdo pa je sploh on?

Na spletni strani slovenskega telekomunikacijskega polža je zapisano:
Mag. Bojan Dremelj je postal član uprave Telekoma Slovenije 16. maja 2005, za predsednika uprave pa je bil imenovan 13. marca 2006. Bojan Dremelj je univerzitetni diplomirani inženir matematike in magister računalniških znanosti. Dodatno se je izobraževal zlasti na področjih ekonomije in menedžmenta. Takoj po diplomi je delal na področju informacijske tehnologije v telekomunikacijski industriji, najprej kot vodja CAD oddelka, potem pa kot direktor informatike. Kariero je nadaljeval kot direktor marketinga v Sloveniji in generalni direktor podjetja v Nemčiji. Od leta 1998 do 2004 je bil generalni direktor oziroma predsednik uprave operaterja mobilne telefonije Si.Mobil. Poleg funkcije predsednika uprave Telekoma Slovenije je od 31. maja 2006 do 1. februarja 2007 vodil tudi hčerinsko družbo Mobitel, kot njen generalni direktor, od 1. februarja 2007 dalje pa je predsednik upravnega odbora te družbe. Je tudi član upravnega odbora v gibraltarskem telekomunikacijskem operaterju Gibtelecom ter član nadzornega sveta IEDC – Poslovne šole Bled.

Ni tako težko. Torej pridno delaj šolo, poleg tega pa delaj še kar te veseli in bodi v tem dober. V karieri pa so mu verjetno pomagala tudi poznanstva in da se je znal znajti na pravem mestu ob pravem času ter to izkoristiti.

Za direktorico si želim žensko

Ženske so v naši družbi večinoma na nižjem položaju kot moški. Kar se tiče izobrazbe, je verjetno ravno obratno. Razlogov za priviligiran položaj moških je več. Večinoma pa gre za razmere v preteklosti, ki se danes še kako odražajo v razmišljanju ljudi. To se me zdi poglavitni razlog za tako stanje. Dogajanje v ženskih in moških glavah povzroča, da imamo veliko manj žensk na vodilnih položajih.

Za mnenje sem vprašal tudi svojo razmišljujočo prijateljico. Rekla je, da se ženske v splošnem niti niso zanimale za višje položaje. To se spreminja in čez nekaj bo stvar obrnjena. Hm, zanimivo. Meni se zdi, da bo približno enako. Mogoče si ženske res ne želijo toliko izstopati. Vsekakor pa se to spreminja.

Zdi pa se mi, da večinoma ljudje raje dodelijo višje mesto moškemu, ker se jim to zdi bolj zanesljivo in mogoče logično. Ponavlja se preteklost, ljudje niso naklonjeni spremembam. V svojem podjetju si želim žensko za izvršno direktorico. Pametno, razmišljujočo, nasmejano, fleksibilno, razumevajočo, odločno in tako, ki bo čutila izjemno pripadnost podjetju. V bistvu pa niti ni take razlike med moškim in žensko. Oba imata svoje atribute. Pomembno je, kako jih posameznik zna izkoristiti. Vsak je pa tudi toliko različen, da ločevanje po spolu ni tako pomembno. Žensko bi imel za direktorico, ker mi je preprosto tako všeč.

Bodi umetnik

Analiziraj svoj dan. Vstaneš, nekam greš, nekaj delaš, greš spat. Analiziraj še kakšen drugi dan.

Koliko dni na teden imaš drugačnih? Koliko imaš rutine v življenju? Ali vsak dan počneš isto? S kakšnim ciljem? Si zmožen en mesec početi čisto druge stvari ali pa eno leto? Si ujetnik sam svojega življenja? Ali uživaš? Ali slediš svojim ciljem? Ali si na poti, da izpolniš svojo misijo na tem svetu? Ali imaš svojo misijo? Zakaj počneš, kar počneš?


Določi si cilje in vsak dan se jim približaj, a poleg tega moraš rasti in tudi spreminjati si cilje. Moraš tudi dovoliti, da se preveč ne podrediš ciljem. Ne smeš biti njihov suženj. Ustvarjaš svoje življenje, a pri tem ne bodi matematik, bodi umetnik. Ne bodi dolgočasen, bodi barvit. Živi z nasmehom, ne s skrbmi. Vse poti so ti odprte, delaš lahko, kar hočeš.

Nikoli ne bom normalen!

"Bodi normalen," mi pravi moja večno zaskrbljena mati. "Zakaj nisi takšen kot vsi drugi, hodijo v šolo, se učijo, naredijo in se zaposlijo.." "Glede nečesa sem v življenju prepričan, nikoli ne bom normalen," pravim jaz. Pozabila je dodati: se zaposlijo in delajo celo življenje eno in isto stvar deset ur na dan. Skoraj do smrti, če ne do smrti.

Kaj pa svoboda, mami, kaj pa ustvarjanje, kaj pa potovanja. Ne morem biti normalen. Zakaj ljudje hočejo biti normalni, zakaj večina počne, kar počne večina. Zakaj se ne upajo biti drugačni. A se bojijo, jim gre za varnost in drugo ni tako pomembno. Če mislijo dobiti varnost s povprečnostjo, se zelo motijo, to zna biti zelo nevarno. Večina se moti?

Kaj pa je to sploh normalno in zakaj bi si kdo sploh želel biti normalen. A ni to dolgočasno. Koliko ljudi danes prosi za službo, samo da imajo službo. In koliko se jih boji pustiti službo. Koliko si jih sploh ne želi boljše službe oziroma niso nič pripravljeni zato narediti?

Zakaj bi sploh hodil v službo? Ker hodijo vsi v službo: mami, oči, brat, sošolec, teta, sosed.. Imajo se fajn in so srečni. Torej je vse dbest.