Že spet ta nogomet. Še pred par dnevi nisem vedel, če se začne ta mesec ali prihodnji. Pred par meseci nisem vedel, če je letos ali kakšno drugo leto. Pa tak nogometni navdušenec sem bil nekoč..
Pravkar pa sem pobrskal malo po spletu in videl, da se v soboto začne zares. In potem vsak večer, večer za večerom, nogomet, tisto tekanje za žogo, 22 moških na travi. Koga pa to sploh zanima. Verjetno samo ženske.
Nočem gledati ljudi, kaj počnejo v svojih službah. Tudi mene noben ne snema v pisarni in ne spremlja mojega življenja. Pa prav lahko bi bil prava zvezda. Vsaj zdi se mi tako. Dogaja se veliko pozitivnih in negativnih stvari, veliko čustev in razmišljanj, veliko sprememb. Bolj kot v kakšni Rebelde (to mora biti neka mehiška nadaljevanka, nisem poskušal izvedeti).
Da bi prelepe poletne večere preživel pred televizorjem namesto v naravi, na sprehodu. Namesto, da bi jih npr preležal nekje na romantičnem kraju, razgledni točki, na plaži. No way.
Enkrat na teden si bom ogledal kakšno tekmo, odvisno kaj bodo počeli prijatelji. Če bo res ves svet pred ekranom, potem se lahko zgodi, da bom tudi jaz kaj več.
Evropska prvenstva so kul, ker so prenosi vsaj ob normalnih urah. Ni mi pa všeč, ker se ne pojavlja toliko eksotičnih držav, kot na svetovnih.
Aja.. Tokrat je prvenstvo v neposredni bližini Slovenije. A to sploh kdo občuti? Nogometna izolacija Slovenije.