Odločil sem se, da bom vse, kar bom dajal, dajal brezpogojno. Velikokrat sem to delal, a ne vedno. Vsakič, ko bom za nekoga nekaj naredil, bom naredil tako, da ne pričakujem nič nazaj. Popolnoma altruistično. Edina egoistična stvar pri tem je, da se bom s tem boljše počutil. Lažje mi bo, mir bom imel v sebi, pozitivo in nikoli ne bom mogel biti razočaran ali jezen, ker nekdo nečesa ni cenil oziroma me pustil na cedilo, ko sem ga potreboval.
Tako sem se tudi odločil, da od nikogar nič ne pričakujem, kaj šele zahtevam. To sem počel in se večkrat ujel v past. Bil sem razočaran nad ljudmi, celo toliko, da sem se odločil nikogar ne pustiti blizu. Zdaj ne bom od prijatelja pričakoval pomoči, ne bom se zanesel nanj. Lažje mi bo. Na ljudi se težko zaneseš. Težko pa bo. Moram to trenirati. Lepše bo, ko bom dobil pomoč nepričakovano, ko bom čutil, da nekomu res gre zame. Ko imaš nekoga rad, pa je težko ne pričakovati, da te ima tudi on. Pride pa zelo prav.Preberi tudi:
Nematerialistični svet mladega sanjača
Rešite se okov, zaživite
Nikoli ne bom normalen!
