nedelja, 25. maj 2008

Nematerialistični svet mladega sanjača


Zunaj govori denar. Karkoli narediš, vse je povezano z denarjem. Ko se premikaš, čutiš, kot da si nogometni zvezdnik in vsi se te želijo dotakniti. Vsi želijo denar.

Najemodajalec, ki ima že celo stavbo poslovnih prostorov, ti da seveda najvišjo ceno in ti se ne pritožuješ. Kasneje ti doda, da ti plačaš davek pa še take stroške ti naloži, ki jih nikoli ne ustvariš.

Stranke se pogajajo za vsak evro, za nekaj evrov na mesec razlike. So pa dobro stoječe, plačnikov je več ali pa je plačnik država. Ne razumejo, da je najbolj pomembna dobro opravljena storitev in win/win kombinacije. Najemodajalec ne razume, da za dobre odnose z najemniki ne sme biti oderuški in mora biti človek, ki mu lahko zaupaš. Še dobro, da sem med prijatelji že zdavnaj odpravil dolge v nekajevrskih zneskih. Tudi ko komu posodim denar, naredim na tak način, da nanj pozabim.

Bencin se draži, pica, frizer, kava,..

Tudi sam gledam, kje zaslužiti in kako, pa seveda s čim manj dela. Treba je še stisniti ta mesec in naslednji mesec. Primerjati odhodke s prihodki in razmišljati o naložbah. Koliko bo denarja v prostem času porabljenega za brezveze in koliko za pravo zabavo.

Kako si želim živeti? Moj cilj je popolnoma izključiti funkcijo denarja v življenju. Glede prihodkov, da jih imam zadosti, tudi če ne delam. Ne razmišljam, kaj plačam in koliko. Pri neznanih ponudnikih storitev in prodajalcih samo pomolim kartico oziroma to naredi moja žena ali prijatelj. Pri znanih imam odprt račun, da ni potrebno vsakič plačati. Karkoli delam, delam s popolnim veseljem in ne z namenom, da kaj zaslužim. Ne razmišljam, koliko bom zaslužil. Delam v bistvu zastonj. Če kaj hočejo plačati, naj za nekatere stvari plačajo, o denarju se ne pogovarjam.