Ljubim drugačnost. Všeč mi je, da smo ljudje različni med sabo, da smo barviti. Več ko je razlik med ljudmi, boljše se počutim, bolj celostno.
Navdihujoče je, da ima vsak svoj specifičen smeh. Lepo je, ko je treba očistiti žar po peki mesa, zato da tudi vegeterijanci pridejo na vrsto. Dobro se mi zdi, da vsak razmišlja s svojo glavo. Všeč so bi različni odtenki barve las. Počutim se odlično v družbi, kjer niso vsi iz iste države. Prijetno je, ko se trudijo peti tudi tisti, ki nimajo posluha. Zanimivo je poslušati govor nekoga, ki je sicer sramežljiv. Presunljivo je, ko v športu nekdo odloči tekmo, a ne velja za ravno spretnega.
Ne verjamem, da si želite živeti v svetu, kjer bi bili vsi isti. Zunanji videz in tudi notranjost človeka, njegove osebnostne lastnosti, način razmišljanja in njegova življenjska zgodba. Dolgčas. Naslednjič, ko se boste skoraj jezili nad drugačnimi navadami nekoga, se ustavite in se samo nasmehnite. :)
Tole sem prebral na enem pametnem ameriškem blogu. Gre za problem s priseljenci v ZDA.
Immigrants are just like us
Everybody willing to give up home, family, community, home, hearth, and (within two generations) language to come here has the same nature as everyone else already here, and is thus already an American. We should not stand in the way of anyone who wants to set up a new life in America. Period.
Mislite, da imajo ponosni starši mešanih dvojčkov enega otroka rajši kot drugega?