Tukaj, zdaj

Spet sem tukaj. Po zanimivem, težkem vikendu. Po nedeljskem večeru, ki me je prebudil, in po ponedeljkovem, ki mi je vse potrdil. Sem na pravi poti in počutim se bolje. Že prej sem vedel, a nisem imel moči kot zdaj. Pa ne bom nakladal. Ne bom spet metal ven ameriških for, da delaš, kar te veseli in da imaš mir okoli sebe. Vem, niso ameriške, so tudi azijske in budistične in ne vem še čigave. A so moje, vseeno mi je. Vem, kaj delam in vem, zakaj delam in to je najpomembneje. Vem, da se razvijam in vem, da bom kmalu lahko nekaj drugega vedel, ampak to bo več in to bo moje zadovoljstvo. Zdaj je tako. Sem raziskovalec, učim se, napredujem. Pa mislite, da vidim cilj? Ne, ne vidim ga. V megli je. Nimam pojma, kaj bom dosegel. Mogoče bodo nekoč znanstveniki lahko izmerili. Bo izmerjeno v napetosti mišic na mojem obrazu, ko se bom smejal. V sproščenosti, ki jo bom čutil v možganih. V ljubezni, ki jo bom čutil, ko bom pogledal vsakogar. V načinu dihanja. In ko bom vedel, da sem to jaz, pravi jaz, kot že zdaj vem, ampak takrat se bom še bolj doživel. Ker to treniraš. V tem se uriš. Da si vedno bolj v skladu s sabo in sem vesel, ker sem vedno bolj. In vedno bolj sem iskren. Vsi, ki berete moj blog morate vedeti, da nisem pisal enih stvari, ker sem tak, ampak ker si tak želim biti. Pisal sem sebi. Sprejemajte to kakorkoli. To sem jaz v vsej svoji čistosti. Tole je moje popotovanje. Veliko stvari nisem pisal, ker se jih ne, in pač tko je. zraven so bile in prikrite in so del vsega. In to, kar pišem, je del mene, ki ga lahko vidite, iskren in resničen. Vedno bom mladi sanjač in imam vas rad.