Nekoč je bil en haris. Zbujal me je z nasmeškom in zaspal sem z nasmeškom zaradi njega. Z njim sem delil vse svoje težave in lepše strani življenja. Bila sva kot eno, skupaj sva se smejala in skupaj jokala. Hodila sva na sprehode, zabavala se, razmišljala, jedla, se dolgočasila. Bila sva skupaj ves čas na različne načine. Skupaj sva napredovala v življenju in raziskovala. Prevzemala sva poglede in navade en od drugega, kot da bi skupaj ustvarjala istega človeka. Celo ime sva si dala in se tako klicala.Ta haris je izginil, umrl je, ni ga več. Odpeljali so ga takrat en jesenski večer. Odpeljali v neznano in ga ne najdem. Izgubo je spremljal dolgotrajen jok, stok in kričanje. Zapustil je ogromno praznino, ki je ni bilo moč zapolniti. Zapustil je samega mene, ki nisem znal več živeti. Nisem več imel smisla, želel sem si umreti. Iskal sem ga povsod, prehodil in preplazil dolge poti. Nikjer ni bilo sledi o njem. Nisem ga mogel najti. Tu pa tam sem mi je zdelo, da je ob meni. Tu pa tam sem ga sanjal, a to so bile le sanje. Lepše, ko so bile, težje mi je bilo.
In zdaj sem še vedno brez njega. Največji krivec sem, da so ga odpeljali. Globoko mi je žal in še vedno veliko jokam. Izgubil sem ga za vedno. Nikoli več ga ne bo. Nikoli več tiste brezskrbnosti in neomejenosti. Nikoli več tistega objema, ki te polni z energijo. Haris, hvala ti, ker si obstajal in ker sem to lahko spoznal. Vedno boš ob meni, tudi če te ni, in vedno si bil. Še vedno slišim tvoj glas in še vedno čutim tvoj dotik. Nekoč, mogoče nekoč, se še srečava. *
